Anže Rehar

Sicer sem si rekel, da moram iti spat najkasneje ob dveh ampak bom še na hitro napisal, kaj se mi sedaj dogaja. In dogaja se mi veliko zadnje dni. Vsak dan nekdo oddide in imamo potem kakšno skupno večerjo, piknik ali podobno. V zadnjih dneh smo šli smo še v Gammelstad, v Teknikens hus, dvakrat v mesto, imel sem predstavitev enega od projektov pri Ericssonu in verjetno še precej stvari, ki pa se jih trenutno niti ne spomnem. Zaradi večne svetlobe pa tudi počnemo kakšne čudne stvari. Recimo danes smo se s kolesi ob enih zjutraj peljali do jezera in poslikali pokrajino. Fotke so super.

Jutri zjutraj prevzamemo avto in se za štiri dni odpeljemo na slabih 2000 km dolgo pot do Lofotenjskih otokov (Norveška) in nazaj. Seveda je priprav ogromno. Poleg tega imam pa še sam nekaj problemov z mojim odhodom domov (kje dobiti torbo za tekaške smuči in kje je moja karta za vlak), ki jih moram rešit zadnji vikend. Da čiščenja apartmaja niti ne omenjam.

Drugače pa sem oziroma smo zadnje dni polni mešanih občutkov. Po eni strani je sedaj narava res čudovita po tej neskončni zimi in je težko iti domov. Z ostalimi se več družimo kakor prej par mesecev skupaj. Sicer ob odhodu nihče ne joče, nobenih velikih besed - tako zelo se seveda nismo navezali. Je pa nek grenak občutek, ko veš da nekaterih verjetno v življenju ne boš več videl. Konec koncev smo skupaj res preživeli en del življenja. Po drugi strani pa se veselim priti domov. Moram videt Metko, peljati psa na sprehod, pojesti kakšne čevapčiče, uživat v temi, obleči kratke hlače… Seznam je dolg.

Do naslednjič pa lep pozdrav.

Zime je sedaj na Švedskem konec in čas je za poletne športe. Mene so v zadnjem času Anglež, Američani in Avstralci navdušili nad Frisbeejem (šport je Ultimate Frisbee). Igramo ga na nogometnem igrišču, pravila so pa takšna, da ekipa dobi točko, če prenese freesbee preko nasprotnikove črte na koncu igrišča. Tisti, ki ima trenutno freesbee v roki se ne sme gibati, tako da se predmet lahko prenaša samo s podajami. Mogoče se sliši malce otročje ampak je zaradi veliko teka fizično precej naporno, ker pa razen po nesreči ni nobenih fizičnih kontaktov, je šport zelo primeren za mešane družbe. Pa precej je smeha in zabave. V našem primeru predvsem zaradi različnih kultur. Včeraj je recimo en Mehičan z japonkami skakal sem in tja ter se oglašal s svojo polomljeno angleščino.

Zadnjič smo igrali tudi Rugby. Tisti, ki so poznali pravila, so potem skupaj spravili neko mešanico pravil med angleškim, ameriškim in nevem katerim ragbijem še. Smo igral brez fizične sile in tako je bilo vse skupaj samo zelo strateško igra. Smo pa “novinci” imel precej problemov, saj je prvič težko hkrati misliti na vsa pravila, ki si jih pravkar slišal, poleg tega pa še loviti tisto žogo, ki niti ni okrogla. Je bilo pa super, da se vsaj kaj dogaja in da je bilo spet nekaj, kar še v življenju nisem počel.

Hec je tudi z igriščem. Ker je tukaj sezona “ne-zime” zelo kratka, praktično nimajo navadnih travnatih igrišč. Tisto boljše pri univerzi je tako prekrito z umetno travo, ob študentu pa imamo igrišče s peskom (ki je pozimi zunanje drsališče) in lahko si predstavljate kako je potem vse prašno ob tem suhem zraku.

… nadaljevanje opisa potovanja po severni Skandinaviji.

Na praznik dela, torej 1. maja smo se prebudili v precej megleno jutro. Šli smo še na zajtrk in potem na pot. Peljali smo se mimo tretjega največjega jezera na Finskem - jezera Inari z več kot 1000 kvadratnih kilometrov površine in 3000 otoki. Zaradi že prej omenjene megle pa pogled ni bil najlepši. Tudi zato, ker ob pogledu na eno samo ravnino snega in ledu nekako nimaš občutka, da je to jezero. Zamrznjeno je namreč od novembra do začetka Junija. Turistov je bilo zato malo, samo nekateri posamezniki pridejo v tem času tja z motornimi sanmi ali pa z velikim svedrom, da lovijo ribe. Seveda pa ni manjkalo severnih jelenov ob poti.

Pot smo nadeljevali proti severu, po popolnoma ravni cesti, ki pa ni bila tako zelo ravna po vertikali. Prečkali smo še mejo in prišli na Norveško. Kljub temu, da Norveška ni članica Evropske unije, pa prehod meje tako iz Finske kot potem na Švedsko ni bil nič drugačen od prehoda med članicami EU, saj so tudi Norvežani vključeni v Schengenski sporazum. Na meji tako ni bilo policistov ali carinikov. Samo tabla in kasneje visoke cene te spomnejo na to, da si prečkal mejo.

Zgornja slika pa je že slika morja. Kljub brskanju po internetu pa še vedno ne vem ali je tam Norveško ali Barentsovo morje. Kljub temu, da nismo bili več daleč od najsevernejše točke celinske Evrope, ki je bila tudi naš cilj, pa zaradi toplega severnoatlantskega toka morje ni bilo in nikoli ni pokrito z ledom. Gore pa so na začetku maja seveda bile še polne snega in pogled na zasnežene gore, ki se spuščajo direktno v mirno morje je bil zelo lep in nas je spremljal še celoten norveški del naše poti.

Ceste so seveda odlično grajene in vzdrževane, prometa praktično ni bilo. Kljub nekaterim predorom pa je bila pot do Nordkapa polna ovinkov. Ampak ob lepem vremenu in prazni cesti je vse skupaj potekalo precej hitro. Ne predstavljam pa si, kakšna je situacija poleti, ko verjetno na kupe ljudi rine z raznimi avtodomi daleč na sever.

Nordkap pa je, kljub temu, da se ga drži ime najseverjejša točka Evrope, pravzaprav otok, ki je s celino povezan s predorom pod morjem, ki je dolg 6,875 metrov in sega 212 metrov pod morsko gladino. Predor ima tudi vrata, ki se pozimi zaprejo, da voda v predoru ne zmrzuje. Vožnja po predoru je pa tudi neka posebna izkušnja, saj se po vstopu v tunel cesta zelo spušča, po polovici poti pa se seveda spremeni v strm klanec navzgor. Pot čez tunel seveda tudi drago zaračunajo - poleg avtomobila še za vsakega potnika posebej.

Ustavili smo se še v zelo malem mestecu Honningsvag za nakup parih spominkov.

Pod do rta Nordkappa pa je še bolj ovinkasta, saj se praktično z ničle dvigneš na 307 m nadmorske višine. Ker še ni bil čas turistične sezone smo se vsaj izognili plačilu vstopnine na sam rt. Pogled je fantastičen, ker pa je vsa pečina obkoljena z varnostno ograjo, težko najdeš mesto, od koder bi lahko videl naravnost dol. Tukaj lahko omenim še to, da Norddkapp praktično tudi ni najsevernejša točka ampak par kilometrov oddaljen rt Knivskjellodden, ki pa je dosti nižji in nima nikakršne infrastrukture. Zato tudi ni tako atraktiven. Na Nordkapu lahko se lahko drugače vidi železni globus in pa turistični center z raznimi razstavami, ki pa je bil v času našega obiska zaprt.

Leta 1988 so na Nordkapp povabili otroke z različnih celin, ki so potem ustvarjali in pod geslom “children of the earth” je bil postavljen spomenik z izdelki vseh otrok.

Pozno popoldne smo se odpravili proti Albi. Do tja smo imeli pa še dolgih 250 km poti. Je bil pa ta dan verjetno najlepši del našega potovanja in kljub temu, da na Nordkappu ni ničesar zares posebnega, nam zaradi pokrajine skupaj s snegom in morjem ni bilo žal za nobenega kilometra poti. Poleg tega smo pa za nekaj minut postali “najsevernejši prebivalci Evrope”, kar konec koncev tudi ni tako slabo.

Kakšna slika več se najde tukaj.

Pravkar sem malce brskal po internetu in ugotovil, da bom naslednji teden, ko gremo na Lofotenske otoke doživel 24 ur sonca, kar sprva nisem pričakoval. Pot na sever v tem času ni bila načrtovana, Lulea (mesto kjer živim) je pa tudi ravno malce pod polarnim krogom in nikoli ne pride do tega, da bi sonce sijalo 24 ur. Kar pa ne pomeni, da je tisti čas vmes prava tema. Trenutno ni več teme ampak imamo uradno še tri ure mraka oziroma zore. Za lažjo predstavo sem pa par minut nazaj (01:08 po lokalnem času) posnel eno fotko z moje sobe. Čez tričetrt ure bo pa že sonce posijalo. Je pa prav veselje počakat na sončni vzhod, čeprav potem še težje zaspim.

Dodal sem slike petih dni potovanja po severni Skandinaviji pa še nekaj slik s petkove zaključne večerje tujih študentov:

• 08-05-01 Inari - Nordkap
• 08-05-02 Alba - Tromso
• 08-05-03 Tromso - Ballangen
• 08-05-04 Narvik - Joukkasarvi - Vittangi
• 08-05-05 Vittangi - Lulea
• 08-05-23 Farewell dinner

Danes je še en tak dan, ko zjutraj dolgo spim in potem naslednje ure preživljam za računalnikom dolgo v noč (pravzaprav noč brez teme zadnje čase). Po tem, ko se mi je delo na faksu končalo, sem začel načrtovati zadnje dni mojega bivanja na Švedskem. Opustil sem svoj načrt poti z vlakom preko celotne Finske do Helsinkov in potem za kakšnen dan z ladjo do Talina in nazaj ter s trajektom čez morje v Stockholm, od koder imam 10. junija rezerviran let proti Dunaju. Ugotovil sem namreč, da bi za takšno pot porabil ogromno časa samo za vožnjo, pa tudi drugače bi bilo to zelo dragih nekaj dni. Tako sem se odločil, da bom skupaj s sostanovalci šel od 4. do 7. junija z avtom na Lofotene na Norveško, potem pa 8. junija do Stockholma, kjer bom preživel še slaba 2 dneva. Kljub temu, da je bilo še par dni nazaj dovolj letalskih kart do Stockholma po študentski ceni, se sedaj da dobiti samo redne karte, katerih cena je pa že okoli 150 € za en let. Tako sem si potem rezerviral kar nočni vlak. Sicer bo res trajalo 14 ur, bom pa po drugi strani videl osrednjo Švedsko pokrajino, pa še prišel bom direktno v mesto in mi ne bo treba iti še na vlak oziroma avtobus iz letališča do centra mesta.

Na zaključni večerji za tuje študente je Avstralec Andy zaigral in zapel spodnjo pesem. V uvodu je dejal, da jo je napisal njegov dedek, ki je bil v bistvu iz Tanzanije in da ni veliko znanih ljudi od tam. No včeraj med igranjem Frisbeeja sem ga potem slišal reči nekaj o tem, da je bila to fora. No, sem še malo pobrskal po Googlu in očitno je res res samo to, da smo mi nasedli.

Na YouTube sem pa opazil tudi, da se je en verz pesmi pojavil tudi v filmu Armageddon. Sedaj vem od kod mi je bila pesem tako znana.

Kot sem omenil že v prejšnji objavi, smo včeraj tuji študentje skupaj spremljali finale Eurosonga. Pravzaprav sem prišel v dnevno sobo čisto slučajno, saj je zunaj še sijalo sonce in seveda nisem imel občutka, da je ura že čez pol deseto zvečer in da je v dnevni sobi vse glasno ravno zaradi Eurosonga.

Na hitro sem si naredil še solato, sedel pred kavč in se začel imeti fino. Vse skupaj je zgledalo nekako tako: Vsi, ki niso z Evrope, so skoraj za vsako pesem šli k enemu od zemljevidov, ki jih imamo polepljene po steni dnevne sobe. Namen je bil seveda vsakič poiskati državo, ki je trenutno nastopala. Opazil pa sem, da imajo tudi Evropejci pomanjkljivo znanje geografije. O raznih Armenijah in Azerbajdžanih se jim še sanjalo ni.

Jack je bil seveda čisto navdušen nad stvarjo, ki se nam vsako leto dogaja v Evropi. Pred sabo je imel zvezek in si za vsako pesem delal zapiske o svojih občutkih, da si je potem na koncu vse skupaj prebral in premišljeno glasoval. Potem je šel še po svoja fotoaparata in nas vse poslikal in posnel. Ker je pač redko, da smo vsi skupaj na enem mestu.

Najbolj smo se smejali ob vsakem javljanju iz green room-a, ker sta bila voditelja res smešna s svojo polomljeno angleščino in prevelikim navdušenjem nad vso zadevo.

Nato je seveda sledilo glasovanje. Najbolj smo se nasmejali švedskemu voditelju, ki je super zajecljal svoje javljanje. Baje je tu na Švedskem pravi humorist. Glede na rezultate prejšnjih let pa sva s Timom seveda pravilno napovedovala skoraj vse “twelve points-e”. Ko je Jack videl, da ima vlogo pri rezultatih tudi politika in sosedstvo držav, mu je začetno navdušenje počasi začelo kopneti. Nekaj takšnega kot če bi otroku povedal da Božiček ne obstaja. Vedno bolj pa ga je začela frustrirati grška predstavnica. Baje je bila preveč plastična.

Pravzaprav mi je bil zanimiv odziv vseh mojih sostanovalcev. Gustaf seveda kot pravi Šved sploh ni dajal kakšnega poudarka rezultatom. Rusinja je bolj tiho in sama pri sebi praznovala zmago svoje države. Tim in Diane sta pa bila bolj slabe volje zaradi rezultatov svojih držav. Ker tudi ponavadi se vedno čuti od študentov iz teh držav (Nemčija in Francija) malce mišljenja v stilu “naš narod je najboljši”. Drugače nisem imel nikakršnih slabih izkušenj s tem od kod je kdo. Zelo težko pa razumejo neko enakovrednost med državami in zelo težko jim je sprejeti dejstvo, da jih lahko na takšnih tekmovanjih zasenči tudi kakšna Armenija, za katero včeraj še vedeli niso.

Jaz sem bil pa zadovoljen s tem, da sem kljub temu, da moje znanje “glavnih” jezikov ponavadi zaostaja za znanjem drugih študentov, v največ pesmih vedel o čemu besedilo govori oziroma sem prepoznal kakšno besedo iz tistih pisem, ki so jih prikazali pred vsako pesmijo.

Naslednje leto bo pa spremljanje Eurosonga spet bolj dogočasno…